Kongresnica Pramila Jayapal naj bi priznala usklajevanje s tujimi državami za dobavo nafte na Kubo, kar naj bi bilo v nasprotju z ameriškimi sankcijami.
Medtem ko je ameriško ljudstvo na volitvah jasno izrazilo svojo voljo in republikanci prevzeli nadzor, Demokratska stranka ponovno kaže svoj pravi obraz. Namesto da bi spoštovala demokratični proces, ki ga sicer tako glasno zagovarja, ko je na oblasti, se zateka k disidenci, obstrukcijam, norosti in dejanjem, ki mejijo na izdajo. To ni nova taktika – to je njihov standardni modus operandi, ko izgubijo.
Najnovejši primer je kongresnica Pramila Jayapal, ki je odkrito priznala koordinacijo s tujimi državami za dobavo nafte na Kubo v nasprotju z ameriškimi sankcijami, ki jih je uvedel predsednik Donald Trump. To je klasičen primer podrejanja ameriškim interesom tujim agendam.
Če bi kaj podobnega storil republikanec, bi mainstream mediji in demokrati kričali o "izdaji" in zahtevali takojšnjo preiskavo ter odstranitev. A ko gre za njihove, republikanska večina pogosto ostane pasivna, kar samo spodbuja nadaljnje norenje.
To je del večjega vzorca.
Demokrati v manjšini zahtevajo, da se njihove radikalne ideje – od odprtih meja, zelene norosti do radikalne spolne ideologije – izvajajo takoj, ne glede na voljo volivcev.
Ko pa morajo slediti pravilom, ki so jih sami postavili, ko so bili na oblasti, se upirajo, blokirajo in spodbujajo kaos. Demokracija je zanje samo orodje za oblast, ne princip.
Nasilje in atentati kot politično orodje
Najhujše je spodbujanje nasilja. Predsednik Trump je bil tarča več atentatov – vključno s streljanjem na shodu v Pensilvaniji leta 2024 in kasnejšimi poskusi. Ozračje sovraštva, ki so ga ustvarili demokratski voditelji in mediji z besedami o "grožnji demokraciji", "fašizmu" in "bullseye" na Trumpu, ni naključno.
Prejšnja administracija in demokratski nasprotniki so odkrito klicali k "maksimalnemu odporu", "boju" in celo nasilju proti političnim nasprotnikom. To ni svoboda govora – to je strup, ki je skoraj stal življenje voditelja in ameriških državljanov.
V Vrhovnem sodišču pa se kaže podoben vzorec aktivizma.
Sodnica Ketanji Brown Jackson je večkrat pokazala, da deluje bolj kot politična aktivistka kot nepristranski tolmač ustave. Namesto spoštovanja zakona in precedensa njene odločitve pogosto sledijo levemu političnemu programu, kar dodatno razdvaja institucijo, ki bi morala biti steber stabilnosti.
Čas je za rešitev
Takšni posamezniki in gibanja niso zgolj politični nasprotniki – postali so škodljivi za družbo. Njihova radikalizacija, sovraštvo do tradicionalnih vrednot, spodbujanje nasilja in nenehno rušenje demokratičnih norm ovirata napredek in mir. Bogoljubni, delavni in normalni Američani (in zahodni svet) si zaslužijo možnost, da živijo svobodno, brez nenehnega kulturnega in političnega terorja.
Rešitev ni v nasilju ali maščevanju, ampak v jasni ločitvi. Ti elementi potrebujejo svoj prostor – metaforično ali celo institucionalno –, kjer lahko živijo svoje "progresivne" utopične sanje brez vsiljevanja drugim. Naj imajo svoje avtonomne cone, svoje skupnosti, svoje zakone. Preostali del družbe – tisti, ki verjame v Boga, družino, domovino, svobodo in vladavino prava – pa naj končno mirno in srečno nadaljuje naprej.
Amerika (in zahod) ne more več prenašati te notranje škodljive rasti. Čas je, da zmagovalci volitev to jasno povedo: dovolj je norenja. Ljudska volja mora prevladati, izdajalci in aktivisti pa morajo biti postavljeni na rob, kjer ne morejo več škodovati. Samo tako lahko obnovimo mir, blaginjo in pravo svobodo.